Nataša Bobič je zaposlena in ima ob svojem delu veliko opravka s strankami, kar ji kdaj predstavlja napor. V preteklosti je preizkusila kar nekaj aktivnosti, ki so jo bolj ali manj pritegnile. Kar rada počne, pa je obdelovanje vrta in oljčnika, sprehodi v naravi in obiskovanje kina ter gledališča.

Na vprašanje, kaj je bilo glavno vodilo, da se pridruži aktivnostim v Kreativnem centru, odgovori: “pred leti sem nekaj časa s prijateljicami obiskovala ročno oblikovanje gline pri Truškah. V kotu je bilo tudi vreteno, vendar sem ga vedno gledala z nekakšnim strahospoštovanjem in nisem niti pomislila, da bi poskusila. V centru pa se mi je ponudila priložnost, da se oblikovanja gline na vretenu naučim pod vodstvom in zdelo se mi je vredno poskusiti. Prav možnost udeležbe tečaja Lončarstva, me je prepričala, da poskusim tudi sama.”

Izkušnja v centru ji prinaša dobro počutje in zadovoljstvo. “Res je čudovito, ko lahko ob razlagi takoj poskusiš in vadiš. Osvajanje osnovnih tehnik in oblik je lepo razporejeno čez srečanja, tako, da hitro pridejo prvi uspehi, ki prinašajo občutek navdušenja, veselja in zadovoljstva. Sedaj res čutim potrebo, da se udeležujem odprtih terminov, saj se potem vedno počutim dobro,” doda.

Na vprašanje, kako doživlja koncept ravnovesja med zasebnim in poklicnim življenjem, odgovori: “zame to pomeni, da bi morala biti sama s sabo nekako v harmoniji, kar je pomembno za ohranjanje telesnega in duševnega zdravja. Seveda pa je to odvisno od vsakega posameznika in številom ostalih dejavnikov, čemu ta namenja več časa.”

Meni, da je pomembno, da ljudje najdemo tovrstno ravnovesje v svojem življenju in doda: “v času covida sem tudi sama večino časa opravljala delo od doma. To pa je pomenilo, da se mi je delovni čas podaljševal, nisem znala potegniti črte med službenim in zasebnim življenjem. Na tak način hitro začne zmanjkovati zasebnega življenja in hkrati dobrega počutja, zato moremo na tem graditi, preden pride do hujših ali dolgotrajnih posledic.”

Pri vzpostavljanju ravnovesja jo najbolj podpre to, da se fizično umakne od dela na domu ali v službi. “Doma imamo vrt, ki ga obdelujem in zelo me sprošča delo na njem. Zares je dober občutek, ko jemo doma pridelano zelenjavo, prav čuti se čisto drugi okus in energija. Podobni občutki so, ko uporabljam šalčke, ki so bile narejene v Kreativnem centru. Kava ali čaj imata drugačen, boljši okus,” doda.

Strinja se, da lahko kreativnost prispeva k vzpostavljanju ravnovesja in dobremu počutju. “Delo z glino me vedno znova napolni z energijo. Spomnim se občutkov, ko sem na primer po celodnevnem delu v službi šla v center na drop-in, ter se po dveh urah počutila kot prerojena. Taki odklopi mi pomagajo, da se v službi lažje spopadam z delovno obremenitvijo.”

Z udeležbo na aktivnostih v centru pa je opazila tudi spremembe v svojem vsakdanjiku. “Tisti dan, ko sem imela tečaj ali bila naročena na drop-in, sem se zelo veselila in bila v pričakovanju. Takrat mi je tudi ostalo delo šlo hitreje od rok, očitno pa sem se tudi lažje osredotočila. Vsekakor pa tudi na splošno veliko bolj cenim keramiko kot obrt in vrsto umetnosti. Tudi na potovanjih se rada ustavim v rokodelskih trgovinah ali stojnicah, kjer z veseljem pogledam, kakšna je lokalna keramična scena.”

Opazila pa je tudi vzporednice med procesom dela z glino in iskanjem ravnovesja: “na začetku sem mislila, da mora biti vsak izdelek popoln. Pa sploh ni res. Čar je tudi v nepopolnosti, če izdelek ni popolne oblike. Pa tudi, če se kdaj odločim, da je danes dan za vadbo in izdelek prerežem na pol, da s tem ni nič narobe. Pri delu z glino sem se naučila, da ko si nekaj želiš narediti ali poskusiti, to lahko narediš, tudi če je prisoten strah pred neuspehom ali neznanim. Lahko sem naredila nekaj, kar prej še nikoli nisem in sem bila s tem bolj zadovoljna, tudi če mi ni uspelo, kot sem si zamislila. Pomembno pa je, da sem poskusila. Mislim, da je to nekaj, kar se najbolj odseva tudi v mojem življenju. Na koncu nam je žal za stvari, ki jih nismo naredili, ne pa za tiste, ki smo jih.”

Nataša najraje ustvarja na vretenu. “Najboljši mi je občutek, ko ‘vržem’ kos gline na vreteno in ga začnem centrirati ter se potem prepustim oblikovanju. Že s temi osnovnimi oblikami se mi zdi, da lahko nastanejo lepi in uporabni izdelki. Tudi v življenju se mi zdijo najlepše tiste stvari, ki so preproste,” doda.

Na vprašanje, ali se je pri delu z glino soočila tudi z izzivi, odgovori: “lani jeseni sem si zadala izziv, da novoletnih daril za družinske člane in prijatelje ne bom kupovala, ampak bom vsakemu raje poklonila svoj izdelek iz keramike. Moram reči, da je bil odziv na darila zelo lep. Ljudje cenijo ročno delo, da se je nekdo potrudil, da je dal v izdelek svoj čas in del sebe. Aktivnost v centru me je ne le opolnomočila za boljše spopadanje z izzivi, temveč mi ponudila tudi varen prostor, kamor se lahko ob stiski zatečem.”

Na pot iskanja ravnovesja pa jo je pravzaprav popeljala hčerka Maša, s katero smo že opravili intervju in si ga lahko preberete TUKAJ. “S ponosom lahko rečem, da se je hčerka Maša že lani spomladi udeležila tečaja oblikovanje gline na vretenu, kjer vztraja, raziskuje, dela čudovite izdelke in me spodbuja, pohvali izdelke ter moj napredek. Še posebej pa mi je lepo, ko greva skupaj v drop-in ter skupaj preživljava dragocen čas.”

Nataša pa vsem bralcem, ki se soočajo z iskanjem ravnovesja v življenju, sporoča:

“Če te ustvarjanje z glino pokliče k sebi, ne oklevaj. Poskusi. Morda se bo zgodila ljubezen na prvi dotik. Nikoli ti v življenju ti ne bo žal za to, kar si poiskusil, edino za to, česar nisi.”

Z Natašo Bobič se je v sklopu projekta BalanCed pogovarjala Taja Kavčič, PiNA. Prispevek je nastal kot del ozaveščevalne kampanje projekta.