Sara Gombač Settomini se v prvi vrsti predstavi kot mama. Zaposlena je kot vodja prodaje in marketinga v hotelih Marina in Belvedere v Izoli, kar ji vzame veliko časa v življenju. Pravi, da je to služba, ki se ne konča. Čeprav se v popoldanskem času odklopi, se delo nadaljuje preko telefona. Prav zato je potrebovala nekaj za sprostitev in se aprila vključila v aktivnosti Kreativnega centra, kjer se je najprej udeležila Mini šole keramike, trenutno pa obiskuje vreteno.

Njeno glavno vodilo pri odločitvi, da se je pridružila aktivnostim, je bila želja po ponovnem oblikovanju gline, saj se je z njo spoznala že pri 9. letih. V nadaljevanju življenja te strasti na žalost ni nadaljevala, saj so šli interesi v drugi smer. “Me je pa k ponovnemu stiku z glino navdušila mama, ki se je sama udeležila podobnega tečaja in si doma ustvarila delavnico. To me je spodbudilo, da se ponovno udeležim delavnic,” doda.

Ko pa je začela iskati tečaje, je kaj kmalu ugotovila, da tovrstnih priložnosti v lokalnem okolju ni veliko. Tečaje je iskala tudi v Ljubljani, vendar kot pravi: “to bi bilo zame nemogoče, saj imam dva mala otroka, hkrati pa bi vzelo preveč časa. Namen udeleževanja na takih delavnicah je sprostitev in odklop, ki ju še kako potrebujem, tukaj pa z vožnjo gor in dol ter stresom na cesti, ne bi imelo istega učinka.”

Meni, da je ravnovesje med zasebnim in poklicnim življenjem težko doseči, “sploh v današnjem času, ko je tempo življenja hiter in kaotičen. Sama imam ogromno obveznosti čez dan od otrok, službe do hišnih opravil. Veliko krat zmanjka časa zame,” pove. Ravnovesje pa ji pomeni to, da ima doma potrpežljivega moža, ki razume njeno potrebo po kreativnosti, koliko ji to pomeni in tudi vidi, kako se iz delavnice vrne čisto drugačna, pomirjena. 

“Glina je izziv, saj ko jo oblikuješ, se zgodi tisoč in ena stvar. Lahko se ti ponesreči, zato je na koncu treba veliko potrpljenja, hkrati pa pomaga tudi pri perfekcionizmu, h kateremu konstantno stremim(o) na vseh področjih – kot mama, žena, uslužbenka in isto je pri glini. Tukaj se moraš naučiti se prepustiti in dati iz sebe, kar lahko, kar imaš, kar te žene naprej in te polni.”

Meni, da je pomembno, da ljudje najdemo ravnovesje v življenju, saj to predstavlja mentalno zdravje. “Brez mentalnega zdravja ne vem, kako bi imela in obdržala ravnovesje v svojem življenju. Brez tega bi bil en sam velik kaos,” doda.

Sama ravnovesje v svojem življenju ustvarja s tem, da počne aktivnosti na prostem in hodi v naravo. Pomembno ji je, da je fizično aktivna in v stiku z naravo, saj je to tisto, kar jo pomirja, poleg tega pa ustvarja izdeluje kreme, hidrolate in mila.

Meni, da kreativnost prispeva k vzpostavljanju ravnovesja in dobremu počutju. “Ljudje velikokrat kreativnost vključijo v določene aktivnosti, kot je, na primer, šport postavijo na stranski tir in svoj zen iščejo v športu. To, da pa iz nič nekaj narediš, pa je naslednja raven kreativnosti in to ti popolnoma spremeni način dojemanja sveta, stresa in kako se z njim soočaš.”

Na vprašanje, ali je opazila kakšno vzporednico med procesom dela z glino in iskanjem ravnovesja, odgovori: “ta proces, ko ne gre vse tako, kot si si zamislil, tako časovno, kot končni izgled izdelka ali projekta tako v prostem času kot v službi. Predvsem pa tudi pričakovanja, ko si želiš, da je vse popolno in potem ne gre vse po načrtu, s tem se moraš naučiti spopasti. Ob delu z glino sem se naučila, da v vseh trenutkih mojega življenja, ko kaj ne gre po načrtu, si znam reči umiri se, nekako bo že šlo in še vedno je vse vredu.”

Pri delu z glino so ji največji izziv predstavljale kačice. “Nikakor in nikoli niso prišle enakomerne. Ampak ja, vsega se moraš naučiti, saj ti kasneje pridejo zelo prav. Brez kačic ni gline,” doda. Predvsem pa ji je delo z glino pomagala pri večji potrpežljivosti in razumevanju, da je kdaj tudi ne perfektno lahko perfektno. “Tako kot bi Japonci tekli wabi-sabi, kar pomeni z lepoto inperfekcije. Po delu z glino sem vedno v zenu. Pomembno mi je, da to počnem z rokami in je pri tem neposreden stik, saj smo dandanes z rokami dobesedno “zalepljeni” predvsem na telefone.”

Na svojo pot iskanja ravnovesja je ponovno vključila mamo, ki trenutno z njo obiskuje vreteno. Na to pot je popeljala tudi sodelavko, saj je zanjo želela, da se “prisili” in nauči odklopiti od vsakdanjika, ki je večinoma vezan samo na službo. “Po prvem srečanju se mi je zahvaljevala, da sem jo prijavila na delavnico, saj se je naučila spustiti in bila osredotočena samo na glino. Na obe so delavnice v Kreativnem centru vplivale blagodejno in sta zelo zadovoljni,” doda.

Sara pa vsem bralcem, ki se soočajo z iskanjem ravnovesja v življenju, sporoča:

“Ne bojte se novih izzivov, ne ustrašite se tega, kaj bodo rekli ljudje, če si boš vzel_a dve uri časa. To slabo vest imamo predvsem mame, a lahko s tem, da si vzamemo čas zase, naredimo veliko veliko koristi, sebi in celi družini, saj pridemo iz aktivnosti prerojene in se lažje spopadamo z vsakdanjimi težavami in izzivi. Tako, da: go for it!”

S Saro Gombač Settomini se je v sklopu projekta BalanCed pogovarjala Taja Kavčič, PiNA. Prispevek je nastal kot del ozaveščevalne kampanje projekta.