Petra Treven Bernat je že od malih nog navdušena nad najrazličnejšimi oblikami oblikovanja, tudi gline, oziroma ‘pottery-a’, kot to imenujejo njeni domači, ko na potovanjih ponikne na rokodelski tržnici ali delavnici. Je mama treh otrok in vodi podjetje, v katerem ustvarjajo mostove med delodajalci, ki potrebujejo kader, in posamezniki, ki si želijo kariernih sprememb. V aktivnosti centra se je preko mreže, katere član je njen mož, vključila lani novembra, »pot med Ljubljano in Koprom sedaj ob petkih mine, kot bi mignil«, pravi sama. 

Njeno glavno vodilo, da se je pridružila aktivnostim v centru, je bilo enostavno dejstvo, da desetletja zaobljub na področju oblikovanja keramike spremeni v dejanja. “Šele z vključitvijo v program sem spoznala pravi klic in smisel programa Balanced; samo dejstvo, da od novembra dalje, vsak petek s službo zaključim ob 15h, namesto ob 18h/19h. Da se mi obraz v celoti razvedri že, ko ugledam morje, koprske palme ter tržnico, nato pa naš mali trg in že vstopim v popolnoma drugačen svet,” doda.

Izkušnja v centru ji predstavlja spoj kreativnega ustvarjanja, odklop, ustvarjanje novih prijateljskih vezi s popolnoma drugačnimi ljudmi, kot jo sicer obkrožajo v življenju. “Kar malo je mistično. Pomeni mi tudi stik z mentorji, od katerih se učim humorno duhovitega pedagoškega pristopa, kjer lahko vidim rojevanje novih idej, tako kreativnih kot poslovnih. Včasih me v Koper pospremi kak družinski član in vidim, kako tudi ta vidik zbližuje oziroma sprosti tudi njih. Učinki se vidijo in čutijo.”

Za koncept ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem pove: “v življenju me že od malega vodi moto, da nič ni nemogoče. Posledično pogosto naletim na skrajne meje lastnih zmogljivosti, saj včasih v enem dnevu počnem toliko stvari, kot jih nekateri v enem tednu, ali pa prepotujem 1.000 kilometrov le zato, da bi za nekaj minut videla nekaj, kar občudujem ali mi veliko pomeni. Prav program Balanced je zato zame življenjska prelomnica, saj sem se prvič zavestno vprašala o svojem odnosu in ravnanju do same sebe ter drugih. Običajno je zame glavni izziv sprememba vzorcev vedenja in vztrajanje na tej poti. Zato sem hvaležna za pobude, ki jih imamo »krožkarji« za nadaljevanje aktivnosti. Pomembna je zunanja spodbuda, lestev, ki se je oprimeš, da plezaš proti cilju. Ravnovesje v mojem poklicnem in zasebnem življenju je bolj mozaik kot ena sama točka, že od samih študentskih začetkov, saj se podjetništvo in vloga mame s 24, 21 in 13 letnim otrokom redko nahaja v ravnovesju. Pomembno pa je, da sem koncept spoznala, da imam vizijo in počasi delam korake v pravi smeri. Ravnovesje je zame občutek umirjenosti, odsotnost stresa, občutek, da ničesar ne zamujam in da se mi ne mudi.”

Meni, da je pomembno, da ljudje najdemo tovrstno ravnovesje v svojem življenju. “Ljudje različno doživljamo stres in tudi različne stvari nam predstavljajo neželeni, pa tudi pozitivni stres. Ravnovesje je povezano z zmernostjo, odrekanjem in zagotovo tudi trajnostjo. Ni ga možno doseči, če si sebičen, če gledaš samo na svoje potrebe, to pa je tudi svojevrsten paradoks, saj na pot večjega osebnega ravnovesja krenemo tudi malce s čisto sebičnim namenom, vzeti si nekaj zase. Verjamem, da je ravnovesje v družbi odvisno od števila in kakovosti članov v družbi, ki so, ali pa niso v ravnovesju.”

Na vprašanje, kako si ravnovesje v življenju ustvarja sama, odgovori: “Če si kot jaz, se moraš za ravnovesje v življenju dejansko zavestno odločiti. Naravno nagnjenje je namreč (pre)hitro gorenje. Najtežje se je »da boš balance« odločiti in potem moraš samo še vztrajati. Lovim ga s smučanjem, večernimi pohodi, po tudi dolgimi pogovori s podobno mislečimi.”

Pove, da je kreativnost izraz iskanja in težnje k ravnovesju. Zanjo bolj kot sam šport, ki ji osebno med vadbo dopušča več beganja misli, analize in načrtovanja vsakodnevnih realnih opravkov in s tem ne doživi pomirjenosti, kot jo pri keramiki. “Kreativnost nima tako točno zastavljenih meril in ciljev, pot je cilj in tisto, kar ustvariš, se je moralo zgoditi. Na primer pri keramiki se naučimo sprejeti tisto, kar je, tisto kar oblikujemo in tudi tisto, kar pač nastane. Ko se to naučiš in sprejmeš, si pomirjen, si v ravnovesju,” doda.

Z udeležbo na aktivnostih v centru pa je opazila že male spremembe v tudi v svojem vsakdanu: “čeprav se na delavnicah družimo le ob petkih, se je terminologija že globoko zasedla v moj vsakdan. Je predmet dopisovanja s prijatelji, diskusij s sodelavci, otroškega zavijanja z očmi, ko mama spet iztiri iz svoje ‘balance’ tračnice. Dobro je, da okolica ve, da pride petek in da bo bolje, zato takšen proces ne pušča pozitivnih posledic zgolj na udeležencu, temveč s svojo predvidljivostjo pomirja tudi družinske člane.”

Na vprašanje, ali je opazila, kakšno vzporednico med procesom dela z glino in iskanjem ravnovesja odgovori: “Pri glini mi je trenutno najbolj fascinantno to, da ko začnem delo, sploh nimam jasnega cilja, kaj želim narediti. Izdelek nastaja in se rodi v nekaj, česar niti malo nisem pričakovala. Potem traja nekaj časa, da ga sprejmem in potem je moj. In je najboljši. Všeč mi je ta občutek, sproščenost, odsotnost perfekcionizma. Uresničena ter neuresničena pričakovanja previdno poskušam preliti tudi na druga področja. Ni enostavno, a vsaj pot poznam.”

Petra pa vsem bralcem, ki se soočajo z iskanjem ravnovesja v življenju, sporoča:

“Vsekakor priporočam vsem, da raziščejo, ali je glina oziroma kreativa nekaj, kar jih ob ustreznem vodenju, družbi in ustreznem prostoru ter času lahko podpre pri sproščanju in iskanju ravnovesja. Ne vem, koliko je to za ljudi, ki jim beseda oblikovanje ali »likovna« vzbuja mladostniške travme, a če ne poskusiš, ne veš. Vsekakor nekaj je na področju zavestnega iskanja ravnovesja treba narediti. In to danes. Ne jutri. Upam in res si želim, da program Balanced in delavnice z glino ostanejo. Vse dobro in HVALA Barbari ter njeni ekipi za vse, kar ste mi dali, in za vse, kar bomo skupaj še doživeli.”

S Petro Treven Bernat se je v sklopu projekta BalanCed pogovarjala Taja Kavčič, PiNA. Prispevek je nastal kot del ozaveščevalne kampanje projekta.