Nada Čupković je profesorica nemščine, zaposlena kot organizatorka izobraževanja odraslih na Ljudski univerzi Koper, kjer je veliko navdušencev nad glino in drugimi ustvarjalnimi dejavnostmi. Aktivnostim Kreativnega centra se je pridružila takoj na začetku in začela obiskovati Mini šolo gline.

K obisku delavnic Kreativnega centra jo je spodbudila prav Barbara (op. p. vodja projekta in Kreativnega centra), ki je hkrati tudi njena soseda. Nekaj let nazaj je že pri njej poskusila oblikovanje z glino, ampak pravi, da takrat očitno še ni bila pripravljena in tega ni dojemala kot sprostitveno dejavnost, zato je odnehala. “Menim, da je večina ljudi ciljno in storilnostno naravnanih, zato hitro obupamo in si ustvarimo mnenje, da ta stvar pač ni za nas. Takrat sem izhajala iz druge perspektive, da mora biti postavljen neki cilj (beri: končni izdelek), ki mora biti tudi dosežen,” pove. Ob odprtju centra pa se je odločila, da bo ponovno poskusila oblikovanje z glino: “tokrat za sprostitev po službi.” Šele na tretjem srečanju je končno spoznala, da ni namen delavnic in gline to, da nekaj ustvariš, ampak, da pri samem procesu ustvarjanja uživaš: “ob tem sem dojela, da dokler nisem sproščena in osredotočena na ta trenutek, na to, kar delam, ne bom uspela nič ustvariti. Cilj ni pomemben, to ni tisto kar te navduši, pač pa pot. Dobila sem občutek, kot da je glina tista, ki te začuti in te ne spusti, „ti nagaja“ dokler se ne osredotočiš nanjo in počasi ustvarjaš ter morda tudi nekaj ustvariš.”

Z izkušnjo v centru je ugotovila, da je nekaj srečanj premalo in da bi tega lahko bilo več. Pove, da bi ta dejavnost dela z glino lahko obstajala kot nekakšna ustvarjalna točka, ki je ves čas odprta in dostopna. Da to ni samo šola gline, ampak prostor, kjer bi si lahko človek prišel tudi samo ogledati, kako drugi ustvarjajo in ob tem užival ter odmislil zunanji svet in skrbi. “Opazila sem, da me je že sam pogled in sledenje nekomu drugemu med delom pomirjal, ti mehki, počasni in ponavljajoči se gibi, ki ustvarjajo nekaj lepega,” pove Nada. Doda, da v okolju zagotovo ni dovolj tovrstnih aktivnosti, prej premalo. Če bi v lokalnem okolju prepoznali to kot uporabno ter koristno, za kar sama meni, da je, bi se lahko s tem nadaljevalo, celo razširilo in ljudje ne bi tako dolgo čakali na svoj termin.

Koncept ravnovesja zanjo predstavlja to, da ko si v službi, si z glavo in mislimi tam, ko pa odideš iz delovnega mesta službene stvari in skrbi pustiš tam, jih ne nosiš s sabo naprej. Da vzpostaviš stabilnost na vseh področjih življenja.

Kot omenjeno, ji iskanje ravnovesja veliko pomeni in sama si pri tem pomaga s pohodi v hribe, naravo in kolesarjenjem med vikendi. Pove, da so ji aktivnosti v centru všeč predvsem zato, ker potekajo med tednom, kar ji omogoča, da iz ene akcije preide na drugo. “Nisem človek za meditacijo, ne morem biti popolnoma pri miru. Ob delu z glino se umiriš, ker so gibi počasni,” pove.

Pove, da je med prvimi srečanji samo opazovala, kako osebe v prostoru oblikujejo z glino, jo urejajo in barvajo. O tem se je z njimi tudi pogovarjala, saj je to bilo neko drugačno okolje, ki jo je v vsakem trenutku sproščalo. “Nekateri pravijo, da niso kreativni. Ampak ni bistvo to, temveč dejstvo, da poskusimo nekaj narediti in smo potem zadovoljni. Ni nujno, da pride ven neki popoln izdelek, nekaj pa bo zagotovo prišlo. Pomembna je pot, da se sprostiš, se nekaj novega naučiš, morda ustvariš novo socialno mrežo. Moraš se prepustiti in videti, kam te popelje pot.”

Med tehnikami dela z glino, kot so glaziranje, barvanje, slikanje na glino, pinčanje, kačice, ji je bilo najbolj priljubljeno pinčanje, saj pri tej tehniki pod roke dobiš kos gline, narediš valj in s prsti vlečeš oziroma narediš udoblino, potem pa oblikuješ skodelice, vazice, posodice. Največji izziv pa ji je predstavljalo to, ko so na koncu morali ustvariti svoj mini projekt. “Najprej je bilo težko, ampak mi je na koncu uspelo. Ugotovila sem tudi, zakaj mi je uspelo: ker sem si ves čas predstavljala, da delam za nekoga drugega, ki ga bo izdelek razveselil in ne bo iskal popolnosti v njem. V tistem trenutku sem začutila, da sem se morda bolj potrudila, se bolj osredotočila na ustvarjanje in na koncu je nastalo nekaj zelo lepega.”

Glina ji je pomagala tudi pri reševanju izziva iz vsakdanjega življenja: “dejstvo je, da ko si sproščen in bolj osredotočen na eno stvar, jo tudi hitreje rešiš. Ko si pod pritiskom in stresom si bolj omejen in najslabše je to, da se včasih niti ne zavedamo, da hodimo z glavo skozi zid.” Hkrati ji je glina pomagala, se osredotočiti na trenutek, se upočasniti, zadihati.

Nada pa vsem bralkam in bralcem, ki se soočajo z iskanjem ravnovesja v življenju, sporoča:

“Ne se izogibati neznanim stvarem, aktivnostim, ne si misliti: ah, saj je samo glina ali šivanje. Poskusi in daj priložnost tudi najmanjšim stvarem. Ne biti ozkogledi, ker se povsod najde nekaj novega, samo poskusiti moramo in odkrivati nove poti. Ob tem doživimo novo izkušnjo ali ustvarimo prijeten spomin, da smo naredili nekaj novega, lepega in da smo se ob tem prijetno počutili, sprostili. In prav spomin na tisti trenutek zadovoljstva, nam morda lahko pomaga v trenutkih, ko smo slabe volje ali pod stresom, da poiščemo ravnovesje in mir v sebi.“

Z Nado Čupković se je v sklopu projekta BalanCed pogovarjala Taja Kavčič, PiNA. Prispevek je nastal kot del ozaveščevalne kampanje projekta.