Melissa Bartol Misson prihaja iz Kopra in trenutno zaključuje magistrski študij arhitekture v Ljubljani. V aktivnosti projekta se je vključila, še preden je obstajal Kreativni center in se udeležila delavnice gline, ki jo je organizirala Cona b.p. Od takrat je nestrpno čakala, da se odpre center, kakršnega poznamo danes. 

Na vprašanje o glavnem vodilu, da se je pridružila aktivnostim, odgovori: “izhajam iz družine, ki se od vedno umetnostno udejstvuje. Sama sem bila že v osnovni šoli kreativna, nato pa sem se vpisala na srednjo umetniško šolo, likovna smer. Delo z rokami je del mojega vsakdana in to je tudi nekaj, kar me zares sprošča. Ko sem odšla na študij, je moj prosti čas postal malo bolj omejen, in kljub temu, da je kreativnost del študija arhitekture, vseeno počneš to, kar ti rečejo in ni proste kreative.” Od vedno si je želela delati z glino, ki jo je navdušila že v srednji šoli, na žalost pa do zdaj ni imela časa za uresničitev te želje. “Sedaj, ko zaključujem študij, imam več časa, in sem se odločila, da želim delati nekaj izključno zase, nekaj, kar me veseli. Moja prva intuicija je bila glina,” doda.

Izkušnja v centru ji prinaša nove veščine in predvsem možnost, da se v nečem preizkusiš in vidiš, ali ti to leži in te to zanima. “Zagotovo pa mi prinaša tudi sprostitev, čas zame, tisti dve uri, ki sta res za Melisso.” Pove, da je pri drugih aktivnostih, na primer, pri športu, predvsem teku, drugače, saj lahko zraven še vedno razmišljaš o stvareh, ki te bremenijo. Pravi, da se je naučila ‘izklopiti misli’ s plezanjem, saj se moraš pri tem športu osredotočiti samo na to, kar počneš v trenutku. “Enako je pri glini. Vreteno in glina čutita, ali si slabe volje, živčen, jezen in ne gre. Ko si z glino, si ‘prisiljen’, da se v tistem trenutku sprostiš, izklopiš misli in si tam, nikjer drugje.”

Odprtje Kreativnega centra vidi kot velik korak za regijo

Pove, da v tem okolju zagotovo ni dovolj tovrstnih aktivnosti. Večjo izbiro imajo otroci in upokojenci, v obdobju od zaposlitve do upokojitve pa te primanjkuje. “Zagotovo so športne aktivnosti super, saj je pomembno skrbeti zase in za svoje telo. Pomembno pa je skrbeti tudi za svoj um.” Doda, da smo ljudje različni in vsakemu ustreza nekaj drugega, zato je pomembno, da imamo na voljo več možnosti. “Da se je v slovenski Istri odprl Kreativni center, je to zelo velik korak.”

O ravnovesju med poklicnim in zasebnim življenjem 

Sama koncept ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem doživlja kot zelo pomemben dejavnik. “Glede na to, da sem šele na začetku poklicne kariere, bi bil odgovor verjetno drugačen, če bi me vprašali čez 10 let, saj bi bila že toliko časa v neki rutini. In menim, da je pri človeku najbolj problematična prav ta rutina. Po vikendu že veš, kaj te čaka čez teden in veselimo se samo še dopustov, ker prinašajo neko spremembo. V tem trenutku v svojem poklicu uživam, mi je zanimiv in me intrigira. Zavedam pa se, da je pomembno, da se naučimo izklopiti, ko pridemo domov, čeprav je to zelo težko. Sama temu področju posvečam veliko pozornost in se trudim. Pomembno se je zavedati, da tudi če si samostojni podjetnik in je kdaj težko narediti mejo med zasebnim in poklicnim življenjem, da če pač potrebujemo čas zase, si ga moramo vzeti in se kasneje ne smemo počutiti krivo. Prav zaradi hitrega sveta, v katerem živimo danes, je v vse večji porasti tudi izgorelost med mladimi, saj dnevno dobivamo na tisoče informacij in se ne znamo ustaviti. Zato je ravnovesje tako zelo pomembno.”

Pri vzpostavljanju ravnovesja jo podpre predvsem šport, saj se je pri 17. letih soočila s težko preizkušnjo in že takrat bila prisiljena bolj poskrbeti zase. “Žal velikokrat to skrb zase dojamemo prepozno, te pa do tega lahko pripeljejo različni dejavniki. Velikokrat pa je še težje poskrbeti za psiho. Veliko stvari si ne smemo jemati osebno, ti pa življenje samo postavi izzive, ki te pripeljejo do tega, da se izboljšuješ kot človek in poskrbiš zase.” Za doseganje ravnovesja pa se redno poslužuje tudi kreative, fotografiranja, v preteklosti je tudi risala, rada pa tudi peče, kar ji pomaga za sprostitev pred pomembnimi dogodki.

Opaža spremembe v svojem vsakdanjiku

Z udeležbo na aktivnostih v Kreativnem centru je opazila majhne spremembe v svojem vsakdanjiku: “najprej je to ena dodatna veščina, ki sem se jo že od nekdaj želela naučiti, potem je to zadovoljstvo, da sem eno željo uresničila. Drugo je to, da me je to navdušilo, me spravlja v dobro voljo in, da ko sem tam, sem sproščena in prisotna v trenutku.”

Prav tako je opazila vzporednico med procesom dela z glino in iskanjem ravnovesja: “to je trenutek zame, ko se odklopim od vsega. Istočasno moram priznati, da je lepo za moj ego, ko vsi pohvalijo izdelke, ki jih prinesem domov. Predvsem tudi to, da pridobiš nove izkušnje, spoznavaš nove ljudi in samo prenašanje znanja, miselnosti drugih nate. Včasih je dovolj, da te nekdo samo s prstkom dregne, pa ti vzbudi neko kreativno idejo, drugačno razmišljanje. Mogoče si to že imel globoko v sebi, ampak si potreboval nekoga, da te malo potisne.”

V centru se je spoznala z oblikovanjem gline na vretenu in pinčanjem. Doda, da sta obe tehniki nekaj zase, zahtevata drugačen proces in obe prineseta lepe rezultate. “Pinčanje ti vseeno pusti, da ti misli malo bolj uhajajo, medtem ko moraš biti na vretenu popolnoma v fokusu.”

Glina kot meditacija in izziv

Najbolj meditativen pristop ji predstavlja vreteno. “Ko sem začela razmišljati, zakaj, sem prišla do zaključka, da zato, ker ves čas gledaš njegovo gibanje in vreteno čuti tvojo energijo. Ko se mi je zgodilo, da sem kdaj prišla raztresena iz službe direktno na delavnico, mi je oblikovanje gline predstavljalo nekakšno meditacijo, ker sem se mogla osredotočiti samo na glino in mi misli niso smele uhajati drugam.”

Pri delu z glino pa se je soočila tudi z izzivi: “ko sem enkrat prišla na delavnico po zelo napornem sestanku, kjer sem določene stvari vzela malo preveč osebno, sem se lotila oblikovanja na vretenu in mi prvi dve šalčki nikakor nista uspeli, saj moja koncentracija ni bila usmerjena v glino. Ko sem ugotovila, da sem jaz tista, ki lahko vplivam na proces, sem trikrat zadihala in tretji izdelek je šel veliko boljše. Zato pravim, da je zelo pomembno, da se učimo živeti trenutku.”

Na pot iskanja ravnovesja je uspela popeljati mamo, oblikovanja gline na vretenu pa se je udeležila z dvema prijateljicama. “Mami ne mara preveč dela z rokami, saj jo to naredi živčno in ji glina ni bila najbližje. Vendar, kot sem omenila, vsi smo različni in nas pritegnejo različne stvari. Sem pa tudi pri njej opazila, da, ko ji je uspelo narediti neki izdelek, se ji je takoj dvignila samozavest.”

Melissa pa vsem bralcem, ki se soočajo z iskanjem ravnovesja v življenju, sporoča:

“Glina je stvar, v katero lahko vliješ svojo kreativnost, je pa tudi veščina. Je vaja in praksa. Žal mi je za ljudi, ki si ne upajo drzniti. Tako, da ljudem na srce polagam, da nimajo nič za izgubiti, razen, da ugotovijo, ali je ta stvar zanje ali ne in iščejo dalje. Pomembno in potrebno je dovolj poguma, da poskusijo čim več različnih stvari. Tudi če ti v življenju nekaj ne leži, na svetu obstaja milijon stvari in za vsakega se nekaj najde. Res upam, da bo vedno več ljudi bolj pogumnih, da se lotijo nekih veščin, ki so jim v tem trenutku popolno neznane, ampak, da si upajo poiskusiti in narediti spremembo, ki jo mogoče potrebujejo.”

Z Melisso Bartol Misson se je v sklopu projekta BalanCed pogovarjala Taja Kavčič, PiNA. Prispevek je nastal kot del ozaveščevalne kampanje projekta.