Lea Škerlič je učiteljica, ki na dveh srednjih šolah poučuje umetnostno zgodovino. V projekt se je vključila spomladi, letos maja je začela s tečajem Mala šola keramike, hodila na drop in (odprti prostor), jeseni pa je začela še z vretenom.

Zelo rada samostojno ustvarja, “potrebovala sem aktivnost v popoldanskem času, da si vzamem čas zase in da je ta tudi časovno določena, kar mi ni dalo možnosti za odlašanje. Pomembno mi je bilo, da imam ob sebi nekoga, ki mi pri delu z glino stoji ob strani in me podpira pri tem, da veš kako se zadeve lotiti. Predvsem pa to, da imam nek hobi, ki zahteva čas, ki sem si ga ‘prisiljena’ vzeti,” odgovori na vprašanje kaj je bilo njeno vodilo pri odločitvi za obisk aktivnosti v Kreativnem centru.

Izkušnja ji prinaša “veliko miselne svobode, ker ko sem v centru, pozabim na osebne stvari. To pomeni, da ni razmišljanja o tem, kaj je bilo prej in kaj bo po tem, ampak se fokusiram na to, kar v tistem trenutku delam. Izkušnja v centru mi omogoča trenutek, ko se lahko osredotočim in sprostim,” pove.

Meni, da so tovrstne aktivnosti bolj pogoste v Ljubljani in je Slovenska Istra nekoliko zapostavljen okoliš za to. Pove, da bi v tem okolju tovrstnih delavnic, aktivnosti in priložnosti nujno potrebovali več. “Za otroke in dijake je veliko institucij, kjer organizirajo šolske aktivnosti, ki se jih lahko vključi v kurikulum. Odrasli pa smo tukaj malo zapostavljeni, saj na tem ni velikega poudarka. Večina aktivnosti je namenjena mladim do 18. leta, v tretjem življenjskem obdobju pa še nisem,” doda.

Za koncept ravnovesja pove: “To pomeni, da imaš v življenju ločnico med poklicnim in zasebnim življenjem in da znaš ti dve ravni ločevati. Ko lahko opustiš svoje delo, ne glede na to, koliko te to izpopolnjuje in se tega veseliš, je pomembno, da si vzameš čas zase, delaš izključno stvari, ki te veselijo, so zate in ne za druge. Da imaš nekaj zares svojega.”

Na odgovor zakaj je ravnovesje v življenju pomembno odgovori: “Da se nam ne zmeša, zato. Hkrati pa s tem skrbimo za svoje duševno zdravje, saj opažam, da smo predvsem v času pandemije začeli službeno življenje podaljševati v svoj prosti čas. Bili smo doma, imeli prilagodljiv urnik in tako se je služba prikradla v osebno življenje. K  ar naenkrat se oseba znajde v polnem dnevu obveznosti. Če teh dveh ravni ne ločuješ, izgubiš svoj jaz, izgubiš svobodo, kar pa vsi potrebujemo zato, da smo lahko ‘normalni’. Prav zaradi neravnovesja v življenju se povečujejo stiske. To je povezano tudi s tem, kako živimo in načinom, kako stvari delamo.”

Pri ustvarjanju ravnovesja jo najbolj podprejo prijatelji in družina, predvsem pa to, da si vzame čas za njih. “Ravnovesje si ustvarjam tudi s tem, da počnem stvari, ki me veselijo in mi to na koncu dneva omogoča občutek, da sem nekaj naredila tudi zase. To, da pogledam dan za nazaj in sem imela nekaj tudi zase, me napolni z zadovoljstvom,” doda.

Meni, da je kreativnost danes v večini služb omejena. Ni veliko svobode, kjer bi se lahko izražali, predvsem pa primanjkuje prostorov, kjer bi lahko delili svoja mnenja. “Kreativnost ni samo trenutek sprostitve, ampak koristi tudi na praktičen način – ko počneš kreativne stvari, si veliko bolj pripravljen na reševanje drugih težav. Pomembno je, da se trudimo razmišljati izven okvirjev, se znamo postaviti izven vsakodnevnih težav in vzpostaviti navade, ki nam pomagajo, da začnemo razmišljati širše.”

Udeležba na aktivnostih Kreativnega centra ji omogoča, da ne glede na to, kako stresen je njen dan, se ima nečesa veseliti. Aktivnosti ji predstavljajo mali cilj v dnevu, ki ji pomaga, da je boljše volje in lažje sprejema situacije. “Pri delu z glino gre marsikaj “narobe”, predvsem na začetku. Vseeno pa imaš na koncu izdelek, ki, četudi ni popoln, je vseeno tvoj, zavedaš se tega, kaj si vanj vložil in tako postaneš bolj popustljiv do sebe. Sama opažam, da se velikokrat spomnim na stvar, ki sem jo počela ali občutek, ki sem ga na delavnici začutila in to apliciram na druga področja življenja,” doda.

Pove, da glina zahteva veliko potrpežljivosti, prakse in da se je potrebno navaditi, da vse ne uspe takoj. “To je za perfekcioniste, kot sem tudi sama v določenih pogledih zelo pozitivno, ker potem lažje sprejmem svoje napake in doživim “aha” trenutke. Od kar imam stik z glino, sem veliko bolj popustljiva do same sebe,” doda.

Na delavnicah se je spoznala z vsemi tehnikami oblikovanja gline, od kačic, dela s ploskvami in vretenom. Na odgovor, katera tehnika ji predstavlja poseben meditativen pristop, pa odgovori: “ne bi mogla izpostaviti nobene, saj so vse meditativne. Lahko pa omenim to, da ko glino pripravljaš za obdelavo, jo gneteš, torej neka predpriprava mi je še posebej terapevtska, saj je veliko dela z rokami.”

Pri delu z glino se je soočila tudi z nekaj izzivi, predvsem tem, da ne uspe vedno vse tako kot si želiš, “kreativne stvari mi gredo dobro od rok, pri glini pa včasih ne uspe tako kot si želim in to postane izziv. Ampak mi to pomaga pri lažjem sprejemanju sebe in ‘nepravilnosti’. Veliko je pritiska na ljudi, da moramo biti v vseh vlogah popolni. Stvari moramo sprejeti z lahkoto, v resnici pa temu ni tako, kar je lahko velik vzrok za nastanek frustracij. Pomembno je, da se zavedamo, da ni nujno, da smo popolni – tudi vaza z razpoko, poševno ali neenakomerno obliko, je še vedno lepa in če ne drugega je to še vedno tvoja vaza.”

Na svojo pot iskanja ravnovesja ni popeljala ljudi okoli sebe, saj imajo vsi ‘natrpane’ urnike ter premalo časa, so pa z veseljem prisluhnili njenim doživetjem, občutkom in občudovali njene izdelke, kar je po njenem mnenju spodbuda za ljudi okoli nje, da se začnejo posvečati aktivnostim, ki jih veselijo in si vzamejo čas zase.

Lea pa vsem bralcem, ki se soočajo z iskanjem ravnovesja v življenju, sporoča:

“Ne glede na to, kaj je vaša služba, s čim se ukvarjate in koliko vas to izpopolnjuje, ne morete biti samo to, niste samo služba. Vsi v življenju potrebujejo aktivnosti, ki jih izpopolnjujejo in veselijo, tako boste srečnejši in efektivnejši tudi v službi. Poskusite se vključiti v aktivnosti v centru, da si vsaj enkrat na teden vzamete čas zase, ker je res blagodejno. Center omogoča sproščen, sprejemajoč prostor, predvsem pa okolje v katerem lahko izražate samega sebe. Stik z glino omogoča, da se pozabi na težave, naloge, ki čakajo v prihodnosti in omogoča življenje v trenutku, v katerem je popolnoma vseeno za svet naokoli, ker si tam kjer si, s svojo glino, ki jo gneteš, gledaš in se sprostiš.”

Z Leo Škerlič se je v sklopu projekta BalanCed pogovarjala Taja Kavčič, PiNA. Prispevek je nastal kot del ozaveščevalne kampanje projekta.