Tempo današnjega življenja nas velikokrat sili, da v službi in v prostem času preveč časa preživimo v hiši, stanovanju. Velikokrat se zgodi, da si ne vzamemo dovolj časa za sprehod po gozdu, na soncu, kar pa je izrednega pomena za naše telesno in duševno zdravje.

V nadaljevanju je intervju z Gajo Žnidaršič, diplomirano vzgojiteljico, mentorico otrokom, ki se udeležujejo njenih gozdnih delavnic. Otroci čas na gozdnih delavnicah preživijo kar zunaj, večinoma seveda v gozdu.

1. Zakaj današnji otroci in tudi starši potrebujo naravo in preživljanje prostega časa v naravnih okoljih?

Današnji otroci, za razliko od nas staršev in naših staršev ter njihovih starih staršev, živijo v zelo urbanem svetu, ki ni najbolj primeren za našo fiziologijo in naš optimalen razvoj. Naši starši so preživljali svoje otroštvo na ulicah, travnikih, gozdovih, če posplošim – zunaj. Mi smo še edini, ki vemo, kako je to bilo in lahko to predamo našim otrokom. Čas, ki smo ga preživeli doma zaradi epidemije, je pokazal stiske, ki so jih doživljali otroci. Rezultati različnih raziskav o gibanju in otrocih s preveliko težo so pokazali, da je preživljanje časa za štirimi stenami in pred raznoraznimi ekrani škodljivo. Narava nam je zgled, kako lahko sodelujemo kljub različnosti in stremimo k enotnosti v raznolikost. Šele prihodnost nam bo pokazala, koliko škode smo otrokom naredili, ker so preživeli premalo časa v gibanju v naravnem okolju. Sama si za svoje otroke ne želim čakati, ampak ukrepati zdaj, ker je predšolsko obdobje kritično obdobje za razvoj njihovih možganov. Razvoj, ki ga kasneje ne moremo nadoknaditi. Moja notranja motivacija pri vsem tem je tudi ta, da se v predšolskem obdobju ustvarjajo trdni temelji, na katerih bodo otroci gradili svoje življenje.

2. Kako narava vpliva na otrokov celostni razvoj? Kakšne so prednosti?

Igra. Ste se kdaj spraševali o tem, kaj je igra? Koliko se vi odrasli sploh še igrate? Ali ne pogrešate občutka, ko skozi igro spoznavate sebe, svoje sposobnosti, omejitve in znotraj občutite eno prijetno toplino ob osebni rasti skozi igro.

Ja, igra ni samo za otroke. Pri otrocih je igra delo. To je njihovo delo, ob katerem rastejo. V predšolskem obdobju se ustvari veliko povezav v možganih, ki dajo podlago za kasnejše življenje. Še posebej, ko se otroci dolgočasijo. Ko vidimo otroka v dolgčasu, si velikokrat mislimo: ”Bogi”. Vendar se motimo, saj ko otrok premaga dolgčas, takrat zraste. Še posebej, če ta dolgčas premaga v naravnem okolju, s pomočjo narave. Ko prestopijo mejo dolgčasa in želijo narediti, kar si zadanejo. Na primer splezati nekam, nekaj zgraditi, premakniti, prežagati itd.
V naravi se razvija propriocepcija, kar pomeni, da se otrok nauči zavedati se svojega telesa v prostoru. Tam se mora otrok prilagajati več različnim faktorjem. Ko otrok v telovadnici hodi na gredi, obdan z blazinami, nima toliko izzivov, kakor v gozdu. S propriorecepcijo pa gradijo tudi na zelo pomembni grobi motoriki, ki je ključna za predšolsko obdobje. Je temeljni steber za prihodnost otroka. Razvija se ob neravni podlagi, na primer drsečih koreninah in hlodih, blatu, ledu, plezanju po drevesih. Ja, tudi to vpliva na možgane. Poleg tega je zbranost zelo pomemben dejavnik za šolsko obdobje. Otroci, ki nimajo razvitih stabilizatorjev v telesu, imajo velikokrat težave z zbranostjo. Lahko imajo tudi težave z nepravilno držo, ki je povezana z večjim doživljanjem stiske. Po drugi strani pa bodo tisti otroci, ki so se veliko gibali v naravi, razvili notranje stabilizatorje, ravnotežje in veščine zbranosti. Grobi motoriki sledi fina motorika, ki je kasneje bistvena za pisanje. Razvija se ob prijemanju vejic, kamenčkov, rastlin, gnetenju blata, plezanju po drevesih in drugih telesnih aktivnostih. Pa tudi čustvena intiligenca se v naravi razvija ob neki nežni, usklajeni podpori senzoričnih zaznav iz narave, kot so razne teksture, barve in zvoki. Poleg tega gradijo tudi na senzorni integraciji, ko povezujejo več različnih čutov v eno informacijo.

Ali se počutite veseli, kadar spečete dobro sladico in jo ljudje pohvalijo? Torej, z vašim trudom ste uspeli pri svojem cilju. Ali recimo moški, ki radi popravljajo stvari, popravijo napravo zaradi česar jim ni treba v trgovino po novo. Na tak način si tudi otroci zelo želijo sami doseči svoj zadani cilj. Kolikokrat, jim to vzamemo, ker živimo v svetu, kjer se nam neprestano nekam mudi. Ko imajo čas in možnost sami premagovati ovire, si ustvarijo svojo samozavest. Če jim ne uspe, se naučijo, da je tudi neuspeh del življenja. Ves čas preizkušajo meje in s tem premikajo svoje lastne. Ob tem si ustvarjajo zdrav odnos s strahom in s svojimi sposobnostmi. V gozdu in v naravi se naučijo na kreativne načine reševati probleme. Narava nam je zgled, kako lahko sodelujemo kljub različnosti in stremimo k enotnosti v raznolikost.

3. Gaja, odločila si se, da boš tudi pri nas, v slovenski Istri začela z gozdnimi delavnicami, zakaj si se odločila prav za to?

Že od otroštva, ko sta me starša (mama agronom in oče gozdar) veliko vodila po pohodnih, njivi, po raznovrstni naravi, sem se v njej dobro počutila. Še zdaj imam rada pohodništvo, tek, jahanje in nasploh življenje v naravi. Vedno bolj opazujem, kako se narava razvija v vsej svoji lepoti, različnih teksturah, barvah, vonjavah in kako odlično shaja v vsej raznolikosti. Nekaj, kar ljudje ne znamo. Drevo raste in uspeva na enem samem mestu in se temu prilagodi, poveže se z okoljem in iz sebe potegne največ kar lahko, s tem kar ima na razpolago, nima želje po več. Zanimivo je, kako je v naravi vse med seboj povezano v ravnovesju. Drevo nudi dom in zavetje veliko različnim živalim (pticam, zajcem, žuželkam), s pomočjo gliv se povezuje z drugimi drevesi, iz njegovih listov in odpadlih materialov nastane nova zemlja za rastline itn.

Sama sem delala kot vzgojiteljica skoraj 10 let in na Obali nisem zasledila vrtca, ki bi tako pristno izvajal gozdno pedagogiko, zato sem se odločila, da bom to otrokom ponudila jaz. Na ta način v mojih očeh lahko otrokom ponudim največ, predvsem stik s seboj in naravo. Otrokom v vrtcih se ponuja dejavnosti, ki so vnaprej pripravljene, prostor je omejen, številčnost otrok onemogoča njihovo samostojnost in jih sili v ubogljivost. V tem okolju težko razvijajo domišljijo, ker so dejavnosti plod domišljije vzgojiteljev in ne njih samih. Otroci so prikrajšani za odkrivanje samega sebe znotraj svojih okvirjev in svoje identitete. Tukaj, v gozdu, pa otrok lahko sledi sebi in svoji domišljiji, z veleblagovnico materiala na razpolago. Otrok lahko skozi izkušnje, s pomočjo katerih raste, pridobiva na samozavesti, domišljiji ter stiku s seboj. Narava mu sama nudi svoje meje in okvire v katerih lahko otrok deluje po svojih zmožnostih. Ko otrok raste, se te meje in okvirji širijo, in z njimi njegove spretnosti in zavedanje svojih zmožnosti. To znanje jim ostane z celo življenje, še posebej, ker izhaja iz njegove notranje želje.

“Kdor posluša – pozabi, kdor vidi – si zapomni, kdor dela – se uči.”

4. Kakšne spremembe vidiš pri otrocih, ki obiskujejo gozdne delavnice?

V tem kratkem času moje aktivnosti na tem področju, sem opazila, da so otroci bolj zdravi, pridobili so na kondiciji in telesni vzdržljivosti, ravnotežju, potrpežljivosti, samostojnosti, bolj verjamejo vase, sposobni so izražati svoja čustva in želje, imajo veliko znanja o drevesih in užitnih divjih rastlinah. Zaradi nehomogene skupine so bolj empatični in napredujejo v kognitivnih lastnostih. Otroštvo je čas našega obstoja, kjer ustvarjamo smernice in poglede za notranji svet, zato bo razvidno šele čez čas, kaj vse smo vložili v otroke sedaj.

5. Bi morda želela dodati še kaj?

Staršem in otrokom ter mladim, bi rada povedala, da je treba včasih vreči srce čez oviro in poslušati sebe. Otroci krvavo potrebujejo okvire, v katerih se lahko razvijajo in kje bodo to najbolje našli kot v naravi, iz katere izhajamo. Narava nas nauči spoštovati meje drugega. Spodbuja nas razvijati svoje lastne potenciale. Uči nas, da nam ni treba biti popolni – narava je prekrasna v svoji nepopolnosti, saj en list ni enak drugemu, ena barva ni enaka drugi. Spodbuja nas v domišljiji. V naravi delamo ogromno na senzoriki, kajti ena tretjina vseh senzoričnih čutil je na prstih. Pripravlja nas na življenje, v katerega lahko vstopimo v stiku s seboj, tako da vemo kaj želimo, česa ne in da se s skupnimi močmi, lahko doseže veliko. Če želimo humano okolje, moramo srce postaviti na prvo mesto.

Prispevek je pripravil Nomed.