Arijana Gartnar je študentka Pedagoške fakultete. V aktivnosti Kreativnega centra se je vključila pred kratkim, saj si je želela obiskati tečaj gline.

Njeno glavno vodilo pri odločitvi, da se pridruži aktivnostim, je bilo, da je potrebovala dodatno aktivnost poleg fakultete. »Poleg novega hobija, da nisem samo doma ali pa na fakulteti, sem si želela spoznati tudi nove ljudi. Sedaj ko obiskujem tečaj Lončarstva, sem (pre)zadovoljna,« doda.

Na vprašanje, kaj ji izkušnja v centru prinaša, odgovori: »odklop na drugačen način, saj tukaj sploh nimaš časa razmišljati o ničemer drugem. Ko sem na tečaju, imam dve uri in pol prazno glavo, kar je zame neprecenljivo, saj do tega zelo težko pridem. Vedno imam milijon in eno misel, v centru pa lahko fokus usmerim drugam, na neki način izklopim možgane, da ne razmišljajo o tem, kar ni nujno. Všeč mi je, da sem našla veliko boljšo alternativo, kot je gledanje televizije ali telefona, kar po navadi počnem, ko imam polno glavo.«

Za Kreativni center je izvedela preko Kulturno izobraževalnega društva PiNA, pred tem pa ni vedela, da v okolju obstaja kakršnakoli tovrstna priložnost.

Na vprašanje, kako doživlja koncept ravnovesja med zasebnim in poklicnim življenjem, pove: »v bistvu ga nimam in to je ena stvar, ki jo močno povezujem s svojim poklicem, ki ga bom imela. Sama se šolam, da bom opravljala socialno, pedagoško delo, ki ga težko odklopiš, tudi ko prideš domov. Že na fakulteti nas učijo, kako najti mejo in uravnotežiti poklicno ter zasebno življenje. Zaenkrat je še nismo našli. Zato se mi zdi zelo pomembno, da imamo ravnovesje v življenju, saj lahko brez tega (pre)hitro izgorimo.«

Ravnovesje ji pomeni to, da ni služba edina in najpomembnejša stvar v njenem življenju. »Zame poklic pomeni tudi poslanstvo, vseeno pa moraš znati ločiti med delom in domom, da nisi ves čas z glavo v službi. Tako, da ne posvečaš svojega življenja samo in izključno delu, saj so pomembne tudi druge stvari, ter da znaš narisati mejo,« doda.

Meni, da je pomembno, da ljudje najdemo tovrstno ravnovesje v svojem življenju. »Če gledam iz vidika svojega poklica, brez ravnovesja ne moreš dobro delati. Če ti ne moreš v prvi vrsti poskrbeti zase, kako boš potem poskrbel za druge? Brez ravnovesja svojega dela ne moreš opravljati dobro, hkrati pa se lahko počutiš nesrečnega in na neki točki izgoriš. Posledično zaradi tega lahko trpi še tvoja celotna družina, generacijska travma pa se prenaša naprej. Pomembno je, da se vsak posameznik pri sebi odloči nekaj narediti in prekiniti vzorec. Če znaš ravnovesje najti, pozitivno vpliva na celotno življenje.«

Sama pravi, da je ustvarjanje ravnovesja v njenem življenju izziv. »Glina je ena izmed prvih stvari, ki sem se jih dejansko lotila. Pred časom sem se vpisala na tečaj slovenskega znakovnega jezika, pa čeprav je povezano s študijem, me zanima in ga jemljem kot prostočasno aktivnost. Nekaj, kar mi da občutek, da počnem nekaj zase. Velik problem pa je pri meni, da si težko dovolim imeti prosti čas in se rada obremenim s številnimi aktivnostmi, ne dovolim si samo sedeti in razmišljati. To nisem jaz in tega ne maram,« doda.

Strinja se, da kreativnost prispeva k vzpostavljanju ravnovesja. Doda, da: »že zaradi samega odklopa, ki ga imaš med tem, ko počneš nekaj kreativnega, nekaj kar ni povezano z ničemer kar počneš običajno. To pa lahko potem, če poslušaš, hitro povežeš z vsakdanjim življenjem. Skozi glino se lahko naučiš stvari, ki niso povezane le z njo, temveč s celotnim življenjem.«

Med procesom dela z glino in iskanjem ravnovesja je opazila naslednjo vzporednico: »celoten proces dela na vretenu je dejansko vezan na ravnovesje, na centriranje. Že to, da se mora za določene oblike vreteno vrteti hitro, spet za druge počasi. Tukaj vidim povezavo z življenjem, saj tudi tam določene stvari trajajo dlje in si je zanje treba vzeti čas. Druge stvari pa je dobro narediti hitro.«

Vreteno ji predstavlja še posebej meditativen pristop. »To je zame čisti odklop od sveta, kar je dobro. Tudi vreteno mi prinaša pomen ravnovesja – če glina ni v centru (če ti nisi v centru), gline ne boš mogel oblikovati (gredo stvari v življenju narobe).«

Pri delu z glino se je soočila tudi z izzivi. »Na posnetkih izgleda veliko lažje kot v resnici je. Pojavljale so se določene frustracije, vendar nas je Barbara vsakokrat opominjala, da bomo do konca tečaja vreteno osvojile.« Delo z glino pa ji je pomagalo tudi pri razreševanju izziva iz osebnega življenja: »ob vpisu na tečaj sem se podala v neznano in tega ne maram. Všeč pa mi je bilo, da imam okoli sebe ljudi, s katerimi se na tečaju družimo. Ponosna sem nase, da sem sprejela nekakšno ‘impulzivno’ odločitev, saj se po naravi ne spuščam v take situacije, saj se ne počutim prijetno v novih prostorih, z neznanimi ljudmi. V centru pa se združijo ljudje iz različnih okolij in je res zanimivo. Stopila sem iz cone udobja in vesela sem, da sem to naredila.«

Arijana pa vsem bralcem, ki se soočajo z iskanjem ravnovesja v življenju, sporoča:

»To izkušnjo bi priporočala vsakemu, saj se mi zdi, da je to eden najboljših načinov sprostitve. Predvsem zato, ker smo ljudje obkroženi s telefoni, socialnimi omrežji, serijami in potrebujemo odklop od vseh misli, ki jih imamo v glavi. To je veliko bolj zdrav način in tudi manj se izoliramo od zunanjega sveta. To je samo po sebi zelo sproščujoče, in ko ti enkrat tudi uspe, je to nagrajujoč občutek, saj si nekaj naredil sam s svojimi rokami, ko prej mogoče nisi nikoli niti pomislil, da ti bo uspelo. Priporočala bi vsem, predvsem mladim, ker so še toliko bolj nagnjeni k posegu v digitalni svet, da preizkusijo aktivnosti v centru. Čeprav je težko prepoznati in sprejeti, smo navajeni, da se okoli nas dogaja veliko stvari. Vsakih sedem sekund do nas prihajajo nove informacije, impulzi, kar je za pozornost in osredotočenost zelo slabo. Skozi take delavnice pa lahko gradiš na pozornost in se zraven še odklopiš.«

Z Arijano Gartnar se je v sklopu projekta BalanCed pogovarjala Taja Kavčič, PiNA. Prispevek je nastal kot del ozaveščevalne kampanje projekta.